Slavica Štrukelj Kokoravec

V slikarstvu Slavice Štrukelj Kokoravec je barva najbolj izrazit in prepoznaven element, ki jo stalno spremlja na poti ustvarjanja slogovno variiranega opusa, usmerjenega tudi k raznolikim tematskim zahtevam. Eugène Delacroix je v dnevnik zapisal: »Barve so kakor glasba za oči, kombinirajo se kakor note ..., nekatera barvna sozvočja povzročajo občutja, kakršnih ne more niti glasba.« Da, barve zaigrajo na slikarkine najbolj čuteče strune, predramijo jo v najbolj intimnih čutenjih, jo vodijo med njene osebno izpovedne vsebine, potopljene v barve, ki se zlivajo čudovito, energetsko polno sozvenenje.

Slavica Štrukelj Kokoravec na koloristično bogato, vsebinsko neopredeljivo slikovno kuliso postavlja vse več figuralno zasnovanih kompozicij, med katerimi imajo posebno mesto tudi plesalci. Figure so prikazane temperamentno, z nanosi odločnih, segmentiranih, mehkih, odprtih barvnih faset, s katerimi gradi formo in sledi posameznim pozicijam gibkega telesa. Pri opisovanju opušča balast nadrobnosti in se odloča za posamezne avtorske modifikacije. Čeprav je figura odeta v preobleko sodobnega umetniškega pristopa, pa ohranja temeljne kanone klasičnega figuralnega slikarstva, tako v anatomiji kot v kontrapostu. Temperamentne barvne vrednosti likov in dinamični, celo ritmično ubrani nanosi v sliko vnašajo živost, ki jo podkrepi atmosfera ozadja. Ta namreč z dodatno »vročico« prežarja posamezno figuro ali par. Avtorica osebno tenkočutno preobraža navdih v ekspresijo poteze, predvsem pa barve, in s tem svojo osebno moč in energijo preliva v materialnost slike. Tako nastajajo slike z energijo, brez katere je likovno delo brez življenja in sporočilne moči.

Anamarija Stibilj Šajn